Napisala bi pesem o sreči -
če bi lagati znala.
Resnico nosila sem v očeh,
ko sem jokála.

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca...

Čas neskončen, drzno hiti,
človek minljiv
preprosto ne sledi...

Brezvetrna tišina do meje.
Okrog zaobljenih vogalov je
bilo slutiti samo postavo,
ki je na znak vnašala veselje...

Is this it?
Is this truly it?
Did I accept the fact
that there's no hope
for you and me?

Ko se prebudim iz sanj
polnih upanja, pričakovanj
ko predrami me realnost
in postavi me v vsakdanjost
izgubim se v mn...

Vrjamem, da vsak gleda na svet po svoje,
jz gledam na svet s svojimi očmi...
drugače...
s svoje perspektive... mojga zornega kota...

Razumem pomen vstajenja mesa
takrat se zavedena ljubezen odvaja,
zajeta od trmasto krutih želja,
nazaj v čakajočo ožaloščeno...

V naših vrtovih
Ni lepih cvetlic
Ne dišečih vonjav
Ne blaženih lic

Reci ji, da me je kupila s nasmehom,
kakor zgodnji novemberski dež,
ki je padal med najinim sprehodom.

...