Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Nebo nam že nekaj dni zemljo namaka, in danes spet v cerkvico vodi me pot. Skoz deteljo mokro, pogled mi uide,
tja daleč v haloški hrib. In hribi, ti hribi … Spominov veliko, se spomnim brezskrbnih se dni.
In dež še bolj pada, tišina odmeva, moj glas ob Marijinem sinu, ko se iznenada, mi solza spolzi, za dneve velike, za dneve poskrite življenje brez vsake skrbi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
