Tako močno poskoči mi srce,
tako vesela ko prebiram pesmi te,
rastem in pilim svoj obstoj,
zakaj me zmes časa izdelala je...

Kamasutre je dovolj za vse.
Voda za petičneže in pristna sreča skromnih.
Vrednote se topijo.
Vosek je že rdeč.

Spet trpim, potopim se v sanje in ponorim, spet spomini na prelepe dni, a ti izginejo, ko odprem oči!

Na pečini svojih čustev
mirno stojim.
Pripravljena, da vzletim.
Da se z vetrom dvignem k sončnemu nebu
...

Slišiš brstenje
jutranje rose?
To so odmevi
mojega večernega
ječanja.

Smrekam

V nebeški smetani snega
leži krajina valovita,
dvigajo se do neba
debla vitka v senci skrita.

V temnih nočeh,
ljudje Črnih oči,
korakov srd žalost v dlaneh,
stopajo ob prepadu življenja brez moči.

Zazrti v...

v tihi nedotaknjeni noči
po zvezdnem nebu hodi
korak lahek in mehak
kot srebrnega meseca trak

...

Različne misli
s priokusom grenkobe
lebdijo v zraku,
želel bi jih utopiti
v močni pijači.

Ne gre!

Daj zavij se v celofan,
da ne boš slučajno začutil vetra,
da ti ne bo razpihalo dlak,
uničilo tvojega bolnega zavetja.