|
Od Yggradsil
|
|
Včeraj sem na gozdni poti,
v hladni zemeljski samoti,
srečal Gajo, ki na vozu
čez deželo je drvela,
...
da se zdeli med drevesi
jekleni, blatni sta kolesi
kot prikazen, ki iz svetá sanj,
je v sanje svéta pobegnila,
da prepereli ideal
z jesenskim listjem bi prekrila. Vprašal sem jo: "O mogočna!
V čem globlji smisel je obstoja?"
"Smrtnik naj ne išče bistva;
miru ne najde duša tvoja.
Pojdi, živi dan na dan,
dokler žene te življenja sila;
kmalu te preraste mah,"
mi ošabno je odgovorila.
Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
