|
Od Amadeus
|
Izpod vrat mi zadišijo tvoji lasje,
čutim tvoje nekončane lebdeče besede,
ki zvenijo tako popolno na mojih mečicah...
Tvoje oči še vedno gledajo drugam,
ko vzrejo mene čutim trk zenic,
verjetno se zasvetijo - zvezdice v očeh?
Morda pa je to zvedikanje resnično?
Ti svetiš, to vem, ker tudi v temi vidim.
Ne spotikam se po stopnicah hrepenenj.
In že slišim - tvoj prst na zvoncu.
Ko prideš me vedno pogledaš v oči.
Odprem, res ti. Zaboli v očeh in zasveti.
Nepopolnost besed je absolutna.
Nič ne rečeš. Ne gledaš drugam.
Zenice trpijo v bleščečih modricah.
Vprašljivo gledam, ti pa povsem trdilno.
Iz mene odtrgaš vse odvečne cvete.
Hočeš zemljo in jo v tišini dobiš.
Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
