|
Od Amadeus
|
|
Nemo čutim brenčajoče dotike neznanih občutij,
vrtim se po sledeh zrcalnih postav
pozabljenih podob nekje v posutih rovih zavesti.
Ples pravljičnih motivov izgubljenih nasmehov
se giblje v ritmu žuborečih potokov,
tako svobodno prestopa vse hipne ovire. Ob božanju teh pisanih mravljincev mojih spominov
se zarosijo oči in solze posvetijo razmršeni obraz.
Občutek pretekle, izgubljene, preživete sreče. In hkrati podoživljanje sedanje zoglenele teme,
bolečo zavedanje potenciala brenčajočih dotikov.
Pogledam v nebo in se glasno zasmejem. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
