| Napisal/a emily, v sobota, 25. jun. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Vse besede sem znova spletla v zid okrog tebe. Zdi se mi, da ne znam skozenj, da me mreža metafor ujame preden bi ti lahko pogledala v obraz.
Včeraj sonce ni sijalo tako mogočno. Ni bilo cvilečega glasu, ki me prav tako kot vse ostalo, spomni nate. Naj jo...
Lupim svojo kožo. Mandljevih oči mi ne bo uspelo odlupiti. Brazgotine se včasih vrežejo pregloboko. Sploh če ne zasedajo tvojega telesa.
Počasi bo nebo ožgano. Ogljeno črno z bolečimi rumenimi mehurji bo sijalo noč. Mesto se bo blečalo v vodi, sedeli bomo na Benetkah, pila bom besede, srkala množico glasbe in čakala srečanje.
Vse asociacije me znajo pripeljati do tebe. Do edinih poljubov, ki so kot sledi refoška ostali modri na mojih ustnicah. Podaj mi rožnata očala. Rada bi gledala svet z rožnate strani, rada bi, da bi dišal.Že diši. Po sveže nabranih violicah in španskem bezgu.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
