Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Takrat smo konkretno odšli v tisto majhno sobico št. 422.
Je bil tam bog? Le štiri stopinje in štiri stene kremaste barve, ki so kvečjemu spominjale na žejno saharsko kamelo.
V kotu sem zagledal svojo krstno svečo in lutko s tvojim podpisom. Ozrl sem se naokrog in s pogledom obliznil galebjo sobo. Nikogar več ni bilo; ušli so s te galebje kletke.
V bistvu sem se zavedel, da je bil cel hotel kot prazna škatla, vendar sem na tleh vseeno opazil tiste štiri stopinje.
Nato sem trudno legel pod težo žejnih sten, ki so hrepenele po mojem potu. Zdrznil sem se in nisem več slišal sladolednih glasov.
Prav. Radio je bil takrat že popolnoma gol in nem. Novice so smrdele po strohnelih truplih. Zagnal sem ga skozi okno, v mrtvo praznino saksofonov ob cesti.
Pritekla si iz megle, šepnila moje ime in stekla sva proti magnolijinemu cvetu...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
