|
Od Amadeus
|
|
Preludij poleta na drevo misli
se zaključi v trapastem gozdu,
kjer kosti trzajo ob vetru bolečih
krikov črnine strahu. In poči balon.
Čutiš krvavo zarezo v leseno srce.
Solza ustvari morje dežja in neviht.
Trnjava ladja doživi brodolom.
Pa poleti še kdaj v neznano,
v razvejano hišo nerazvrščenih misli.
Ostajam sama na otoku, obkroženim
z lastnim morjem, ki izginja iz površja.
Izginjam jaz. Kričim. Nihče me ne sliši.
Odrevenela se utapljam v življenju,
avtomatično pokam mimoleteče balone. Zakaj neutemeljen strah?
Čemu tresenje glasu ob neznanih dotikih?
Zareze tvorijo življenjsko povest.
Le potopljena ladja na dnu lesene duše
lahko pripoveduje krvave besede povezane
v spiralo neslutečih resnic.
In to je življenje. Preden oleseni. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
