Napisal/a katjica, v sobota, 11. jun. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Sva midva.
Najin potep po vinogradih večno
sladkih grozd
in pogledi, ki si jih namenjava
ob soju dnevne svetlobe,
sonca,
močne, opojne lepote,
žarijo, krasijo nebo in njega oboke,
mavrico in njene loke.

Lica mi pordečijo z barvami gozdnih jagod,
katerih mamljivost ti je pobarvala obraz,
ko te gledam,
se zaljubim v vsak tvoj izraz&

Ali obstajajo nebesa?

Nebesa so zdaj in tu.
Vsak trenutek s tabo,
popolnost, neminljivost.

Začarana obala,
vzhajajočega sonca,
ljubezni kipečega lonca,
prekletih kitov,
ki lovijo svojo polovico v neskončnost oceana,
tvoje dihanje,
ki orosi divje vrtnice in njih vonj..

Položi svoje roke name
in me reši osame.
Tvoji naj bodo dotiki,
ki jih bom zadnje začutila.,
preden bom ta neumni svet zapustila.

A ta motna distanca med nama,
ko skušaš reči,
a zamolčiš!

In če bi kričal,
bi ti znotraj preperel del duše,
ker tvoji kriki so tihi in mehki,
in glas skoraj neslišen
Izpusti svoje odmeve vame,
Naj poiščem ti besede,
za naju oba.
Naj mavrica rim in črk
posije nad nama,
saj vsaksebi popolna sva le skupaj
kot dvojina najlepšega.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)