Počasi ustavlja se kolo,
se skončuje makadamska cesta;
pod soncem od prahu dušeča,
pozimi spolzka, s padanjem preteča,
posuta z drobljencem grobim,
polna klancev, spustov in pasti
z ovinki, ki zakrivajo smeri,
s smerokazi brez napisov...

Le upanje po cilju je ostalo,
pa še to se je vsakič oddaljevalo,
če si se mu le za korak približal.
Je vodila skozi solzne kraje
a lepim mestom se je izognila, 
in končno se v kolovoz zožila,
vse do mesta večnega počitka.

Pred koncem le obstal sem,
popotnik prašen, poln vprašanj
o poti, ki do sem me je vodila,
če je iz mene "človeka" naredila?

Mar sem kot večni romar služil drugim,
in so darovi moji koga osrečili?
Sem dal življenje, da po njem bom živel,
in krpal luknje, da drugim pot bila bi lažja,
se jokal le zato, da drugim smeh bi vzbujal?
Sem ljubil, da si bila bolj ljubljena od drugih
in molil, da bi uslišali molitev zate?
Sem stal na soncu, da senco sem ti delal
in pil iz kupe pelin, da zate bi ostala prazna?

Vse to sem delal, in naj se k dobremu prišteje!

A sem tudi ljubil, ko več nisem ljubil,
večkrat zanetil sem plamene ljubosumja,
bežal takrat sem, ko moral bi ostati
in ranil tiste, ki bi jim ljubezen moral dati.

A življenja vrača le kar smo drugim dali.

Sedaj ljubezen vrača mi s tako silo,
da v plamenih, drugim povzročenim,
srce izgoreva in nekoč nezvesto
zdaj s pepelom lastnim posipuje cesto.

Od tam, kjer prah se združi s prahom
bo duša poletela kot jata belih ptic,
a na kraju le podoba tvoja bo ostala
iz rahlih, nežnih bo meglic...

Komentiraj pesem na forumu.
(12 komentarjev)

---