|
Kar stal je tam.
Pod drevesom je kar stal.
Kar stal je tam in čakal name.
Tam je stal in se smehljal.
Lasje, po angelsko spuščeni,
namesto iskre imel je kres v očeh,
vesel obraz širokeg nasmeha,
nežnih rok in bele kože,
oblečen v nebeško je modrino,
brez meča, izžareval je milino. Sem to res jaz?
Odkod ta milost?
On , kar tam je stal
in nudil roko v pozdrav. Prvi stisk roke
mi dal je vedeti, da mnogo ve,
da pravzaprav ve vse,
kar duša mi je v pesmih pela.
Poznal je moje grehe in dejanja,
želje, blodnje in iskanja,
poznal vse upe in hotenja,
najintimnejših trenutkov vrenja,
poznal zamere in zablode,
poti skrivnostne, srčne kode… Ko sem dotaknil se njegove roke,
so razprli se oblaki, je sonce posijalo,
se Drava spremenila je v reko bistro
in v vrt, poln cvetja, je naju pot vodila,
kjer nežna glasba je srce mirila
a vonj eksot vznemirjal je čutila.
Mlad kerubin prijazno je postregel
in pes čuvaj je k mojim nogam legel. Očaran od njega lepote,
kljub temu, da skromen in ponižen
pred njim sem sklanjal glavo,
po njej so čudne misli se podile…
Izpoved mi iz ust je kakor spoved lila,
ker v očeh njegovih videl sem odvezo
za vseh storjenih grehov pezo. Dobil sem jo, dobil,
kot sporočilo dneva.
Ko gledal me je v oči
je kratko, glasno, jasno,
ukazal z glasom,
da drobil kosti bi z njim,:
»Piši! Piši in oprosti jim!« Ko je odhajala,
gledal sem za njo in ugibal,
kam skrila je peruti.? Komentiraj pesem na forumu.
(16 komentarjev) |
