|
Svoje sanje pred tabo na oltar sem položila,
sedaj jih siva praprot je prekrila,
vzami ogenj in sedaj jih ti zažgi,
naj lomijo se mi spomini, naj po telesu me skeli,
prekleta naj bo ta ljubezen,
ki duši me kot oklep železen.
Ponižna drža je telesa,
mogočna se odpirajo nebesa,
ki visijo nad menoj,
mehak poti je njih ustroj,
speljan po tisočerih je oblakih,
nikjer na zemlji ni enakih. A dotik me tvoje je roke,
popeljal visoko med gore,
da so oblaki se spustili na zemljo,
prelepo, da resnično bi bilo. Pred vrati moje sanje si pustil,
kjer čakajo na milosti toplino,
da v ognju še zadnjič zagorijo,
dopolnijo pot, ki vodi do nebes,
za vedno razdružijo nevidno nit dveh teles. Komentiraj pesem na forumu.
(7 komentarjev) |
