Postal si siva lutka,
marioneta v rokah nezgod.
Proti lastni, svoji volji
postavili so te v kot...
Odrekla se ti...

Ko enkrat je konec,
in pride nov dan,
oči se odprejo
in nisi zaspan.

Želiš si še enkrat
zapreti oči Beri dalje...

Midva si nisva rože pripela,
po riževih poljih hodila.
Midva sva nežno lepo se objela,
radost sva osvobodila.

Izgubljena sredi lastnih želja
se prebijam skozi korenine
tvojega življenja,
lomim vejevje in
uničujem še nerojene cvetove.

Kot pretkana senca
spet groziš
z očmi divjine
in z obljubo vetra.

Ne veš,
da nimam več slik
ni...

Ali... slišiš mati

Kaniš vzdržati
na potnih dlaneh
drže se za
božanstvo
zaljubljenega
pogleda.

Beri dalje...

Blodilo ločeno od samote,
pesem izrezana iz lepote,
pamet blesteče novospevna,
koala zalepljeno neodmevna.

Odkloniš letenje
in postaneš človek.

Ne tiho, ne glasno
potuješ skozi prelestnost
petja ...

ko se zgodi.
da te za trenutek ni.
ko življenje zbledi.
skozi špranje zdrsi.
ga ni.
samo ti in ti.