| Od Amadeus | 
					
			| Bodrila je njeno neslutečo paslikopo tvojem utrudljivem dotiku teme.
 Čutila je le preteklost dražljaja.
 Pozabila prihodnost obljubljenega raja.
 
 Gradila je kipe podob, da bi zapečatila.A vedno znova jih je s solzo razkrojila.
 Le trenutne paslike zabolijo v grlu.
 Želja po potoku, ki naplavil bi dlan.
 Obdeluje si grede njenih rdečih oči,spet prostor za sanje bodri ji dlani.
 Naj rastejo peruti preluknjane z zobmi.
 Naj brez tebe popisane vrstice življenja oživijo oklevajoče trenutke čarobnega leta.
 Cvetoči prsti naj spet posujejo se z lasmi.
 
 Komentiraj pesem na forumu.(0 komentarjev)
 
 
 
 
 |