|
sred travnika stoji postava bela,
v roki cvet, podoba nema,
njen vrat visok, pogled ji bega,
bo v dalji sred meglic
še kdaj njegovo roko začutiti smela?
odšel vesel je in pojoč.
ji rekel, naj bo mirna njena noč.
od tedaj ga ona videla več ni,
le srce njeno - na odprti dlani sij,
gori, gori, nikoli izgori. bil svetel je in vpet v vesolje,
bilo je večno nju obzorje,
mostovi vsepovprek brez dimenzij,
čas pravljic, čas ljubih fantazij?
zdaj čas neusmiljeno kaplja na že premokra tla. in tu stoji postava nema,
za njim še gleda, gleda, gleda,
ve , da na mestu pravem je obstala,
ne bo se ona nikdar več jokala,
bil je in je in bo, v roki ali pa tako. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
