Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Želela sem pisati pesmi:
po izložbah, po vodnjakih.
Po nagrobnikih in
zidu. A pred menoj
- papir -
kako naj tu dobim navdih?
Misleč da je sreča odšla
z menoj skozi vrata
srednje šole. Iskoč
spominov iz otroštva. Ne
morem, ne smem jokati.
Niti spoznati tistih
rim, ki sva jih lovila
z mrežo za metulje.
Še pomniš?
Bilo je tako...
...morda moreče?!?
A slepeče si me poljubil
in rekel, da boš tu za vedno.
"Boš spomenik?" sem se ti smejala.
In odletela s prvim vetrom.
In danes sem tu. Ujeta med oblake.
Živim od Sonca in novic, ki jih
prinaša veter.
Dež je moj ljubimec,
vedno drugačen, vedno
izviren. Tako...
Zmedene misli
sem pospravila v
škatlo. Ljubiti
sem pričela njega.
In ti si še vedno tu.
A jaz si želim pisati
le pesmi.
Papir ni vir navdiha.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
