|
Dragulji ob oknu; odgrni zaveso,
sončni jih žarki naj spirajo v prah;
spusti svetlobo v praznino. Obesek pribit z žebljem na steno,
kositer posipan s poljubi življenja;
bolj hladen kot svet.
Prazni ljudje polnijo luknje,
zvok dežnih jih kapelj popelje čez polja
cvetočih marjetic in lesketajočih se ros. Naj vidijo;
naj vidijo odsev v ogledalu,
obrise meglenih planjav;
obrise planjav na obzorju. Svet so oni;
v čem je smisel življenja nemirne narave?
Sončni zahod na obzorju. Ko zemlja pogoltne zadnji žarek,
sence napolnijo tvoje telo.
Takrat te zakrijem;
zavijem v mrtvaški te prt. Slavospev ljubosumju,
podaril sem ti svet nehvaležni. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) |
