Napisal/a exadus, v nedelja, 24. apr. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tih samoten je večer
okrog vršacov piha sapa
v dolini blažen mir
v gozdu sova brani svoj revir.

V daljavi grozen krik
klic smrti ali zver
sopenje, kriki in nemir
mogočen strah.

Vsi v vasi so se prebudili
v omare po puške so stopili
otroke po postelje poskrili
in ženskam kave naročili.

Hitro župnik je udaril
da donelo je v tiho noč
moške je prevzelo
in puške so v pomoč vzeli.

Vsi zaspani vsi pijani
ker na veselici bili so zbrani
in zdaj pijani so divjali
po poti v gozd.

Iskati zver
iskati tisto norost,
ki kriči
in straši nedolžne ljudi.

Niso vedli kaj bi storili
takoj ubili
ali odkrili
in se potem veselili.

Veselje prekrižal je mir
mrtvo telo na cesti leži
krvave sledi
nekje v blatu trpi.

Pogled iz nemirnih oči
strmeče prekoljejo
vse ki sopeče
se vrtinčijo okoli mrtve groze.

Zgodil se hud je umor
nenadna smrt pravi
pokol ali bil je človek
če je bil je bil nor.

Vsi so crkovino
šteli kje se skriva
še kak kos roke njene
ali dlani prelepe.

Vsi poznali smo
žensko ubito
njeno neomajno lepoto
kožo umito.

Ni ga na vasi bilo
da nebi sanjal kako
bi slačil njene obleke
poljubljal roko.

Možje med sabo
se pogledajo
vsi vedo da nekdo
med njimi storil je to.

Vsi med sabo
zdaj dogovor sklenejo
na mrtve očace
si prisežejo..

Nikoli naj tej
vasi ne slišijo
in naj ne
sanjajo njeno telo.

Zdaj leta so minila
od tedaj
ko ta tragedija
se je zgodila.

Zdaj se mrtva
duša je vrnila
da vse bo moške
ugobnila.

Sredi belega
dne jih
od tod na oni svet
pospremila.

Vik in krik
v zraku zadušljiva
plesen strupene gobe
mrtvaške srage.

Kosa smrti
seka bele noge
vseh sanjačev
tiste ženske.

Strah je strup ki reže v kosti
na dan je prišla resnica
smrdljiva prašna cena
tistega ki ubil je človeka.

Tresoče roke v cerkev je prinesel
na tiho s tresočim glasom mi je rekel
jaz sem bil
jaz sem bil njo ubil.

Vrnil se je spet ker
ni povedal vseh besed
prej zbežal je in se skril
ni upal priznati da on je bil.

Res nikoli se ta zgodba ne
bo izvedla
skrivnosti nikoli ni izdal
jo zaprl je v božji hram.

Adav vexio

Smeh velike bilke trave
smeh čebel in ptičkov, ki smejijo se
prijeten vonj teh stvari me vrača spet nazaj
v moj raj na deželo na drugo stran sveta
Bom videl če se spet bom vrnil,
ker tu me spet ljubezen živi

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)