|
Od Yggradsil
|
|
Kaj je nama kri v venah,
luknje v mesečevih menah;
srce, ki poganja sanje
skozi mrak v novi dan;
tebi je vseeno zanje.
Kaj je nama toplo vino,
ki utaplja bolečino;
sence blaznega sveta?
Mirno zliva se v tišino,
pokrajina je mirna vsa. Kaj so nama stebla trave,
neskončne mavrične planjave?
Dežne kaplje kakor sanje
zbirajo se v blatne mlake,
lahno čevelj stopi vanje. Plamen plapola v dihu,
mirno stojijo na prepihu
sence blaznega sveta.
Kot poet ob svojem stihu,
nežno mesec se smehlja. Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev) |
