Tako tiho vstopajo to jutro,
dežne kaplje v moje življenje,
komaj dojamem,
da se prebuja nov dan.

Ko sredi noči zazrem se v nebo,
oblačno in mračno kot moje oko,
se sredi neba, prav tisti hip
utrne zvezda, utrinek, navdih.

privid gigantske naslade
ti in jaz
temeljna kamna
zavistnega Tutankamona

Verjela ti bom
besedo, nasmeh,
resnico, laž,
nič ne bo bolelo
in ne bom tekla nikamor,
stradala bom pamet
s srčkanimi...

Spet odhajam krvava stran.
Skrila se bom,
skrila pred
radovednimi pogledi.

 
Bila j...

Na koncu ližem sinapso do tvoje duše...
V njej pregrešno zrcalo in angeli na dopustu.
In le en opij še hrani...

Rada imam resnico,
kadar ne boli.

Rada imam laž,
kadar mi je
prihranjena bolečina. Beri dalje...

Kako naj ti povem,
da ljubim te...
Kako ti naj priznam,
da si mi vse...
Več kot zvezde, sonce, sneg,
več kot mesec v neba ...

Sploh veš, kakšen je občutek,
ko v trepetajoči sopari sestradan
čepiš v ožgani travi?
Kako zbran je pogled,
ko najdeš najmanjšo...

Ponoči, v črni noči,
ko zunaj ni nič
in notri ni nič
le jaz še obstajam.