Popki se razpirajo pod pridihom tople rumenine pridiha.
Barve, kot bile bi nenaravne, iščejo življenjsko vso pozornost.
Čez noč, kot bi meril kdo jim čas, pokažejo svoj prah.
Čudežna aroma, kolapsiranje razuma. Zaživite! Srkajte!

Kot popek sem. Iz mene kaplja sok, prah mi megli življenje.
Kje rumenina je navdiha, da pozornost sebe nase bi dobila?
Kje je tista noč, ki toplo bi mi lističe razprla? Osvobodila prah?
Naužijte se! Poližite moj sladki sok! Naj kolapsira mi razum!

Barve vse te mračne. Barve črnobele, sive. Dolgočasne.
Pod seboj nosim živost nenaravno. Doživeto. Barvno.
Kje je vsa toplina, bleščavost, navdih, da razpre mi prsi?

Zaživite! Srkajte vso mojo energijo! Nektar ta življenski!
Sama ga le tlačim v zakotne moje dele. Dušim s tem sebe.
Razparajte mi prsi, da zaživim, nenaravnost barv spet dobim!

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)

---