Napisal/a FalleN AngeL, v sobota, 16. apr. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Porcelanasta punčka na klavirju leži,
v njo duh ženske se naseli.
Roke trde so in zakrnele,
a življenje ovije njene členke bele.
Težke veke dvigne in se zazre,
svoj pogled skozi okno upre.

Premakne svojo krhko telo,
korak prvi naredi v življenje to.
Sonce zaide in noč se prične,
na nebu luna sveti se:
"Porcelanasta punčka zakaj sama sediš,
česa tako si goreče želiš?"

Porcelanasta punčka ji odgovori:
"Brez ljubezni tudi mene ni.
Zato moja želja je ljubezen prava,
želim si da nebi bila več sama."
S sončnim vzhodom dan se prične,
ona dan za dnem osamljena je.

Srce ovito ima v trd pajčolan,
odloči se da odšla bo stran.
Tako v mrzel svet se poda,
snežinke zakrivajo tlakovana tla.
Pred sabo zasliši korak trd in hiteč,
pogled dvigne v vihar pereč.

Zazre globoko se v njegove oči,
prej neživo telo ji srh spreleti.
Srce kot ura ji bije močno,
odloči se da sledila mu bo.
Ko za njim se sprehaja,
oglasi se luna ji, znanka stara:

"Kaj videla si v njegovih očeh?
Se ti zdi da ti on prinesel bi smeh?"
"Ko sem pogledala mu v oči,
uzrla morje sem ki valovi.
Uzrla zvezde sem zlate in srebrne."
"A kaj boš če te on zavrne?"

"Če me zavrne bom obžalovala,
da na to pot sem se podala.
Kruto je da srce se ogreje močno,
in potem je strto grdo."
Sledi mu tako na konec sveta,
do tja kjer se zadnji korak konča.

Sliši se zvok njenega srca,
ko se stre ker ni bila ljubljena.
Upre svoj pogled v zvezdnato nebo,
in vidi luno ki osvetljuje temo.
"Zakaj me njegove oči niso spoznale?
Zakaj mi možnosti niso dale?"

Luna poišče punčko v temi,
se zamisli in ji odgovori:
"Ljubezen vse nas vodi v prepad,
v glavi slika nam sanjski grad.
Zato še bolj nas prizadane,
ko ljubezen neuslišana ostane."

Po dolgem času se vrne domov,
tam čaka jo samote trop lačnih volkov.
Skozi sobane sprehaja se,
Solz že dolgo več šteje ne.
Nekoč do vrat ogromnih pride,
odpre jih in skozi njih zaide.

Znajde se v sobi tisočerih ogledal,
iz sobe zasliši se krik in zvok razbitih zrcal.
V ogledalu videla je svoj obraz,
in iz grla izvil se ji je glas:
"Le zakaj oči imaš objokane?
Čemu ustnice v žalost so ukrivljene?"

Ogledalo s šepetom ji je odgovorilo:
"To si ti, dekle moje milo.
Ti strto imaš srce,
zato solze po licu ti polze."
Zato je ona zakričala,
razbila okna je in ogledala.
Razbila svoje porcelanasto je telo,
na tleh od ljubezni strte črepinje ostale so.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)