Minevajo mi leta
in bežijo stran
ne dovolijo mi tega
da prišel bi moj dan
žalosti me to spoznanje
da so leta vzela mi vse ...

Rogljiček ni več tako masten
kot prej
preden sem odšla na pot

ne, nekako suh je
trd

Lastovičji let,
nad zaprto tovarno.
Prihaja pomlad?

Kot mačka se giblješ,
prefinjeno, neslišno, pa vendar opazno...
Kot mačka, čakaš na priložnost,da
mi zasadiš kremplje v pot...

Gledam v nebo…
Sneži..
Snežinke padajo,padajo
In naletavajo..,
Padajo druga na drugo..

Vsi čakamo trenutke,
da svečano zažarimo.
Razblinimo se v miljone.
Plapolajmo z mislimi,
bojmo se hlad...

Kot da izgubljam
se v sebi
ko sprehajam se
skozi gomilo
golih debel, vej.

Kot da sem v
brezčasju...

Težko je razumeti,
kako se ljubezen porodi,
ker prelahko je vzeti,
vse dobro od ljudi.
In včasih premišljujem,
kaj vzamem ...

Tale dež
je čisti blues
za mimobežno dušo,
ki čisti
prag in poje.

Jaz sem nič.
Sem milni mehurček
v prostoru vesolja.
Jaz sem nič.
Zdaj sem,
zdaj me ni.