Pobožaj me z nežno mislijo,
poljubi z dišečimi sanjami,
naj trepetam v sopari tvojega vznemirjenja,
naj se mavrično prelivam v tvoji...

Sediš pri oknu. Teče reka.
Ves čas, ves čas sekira seka.
Če to njegov bi bil otrok,
bi tekel v dalj in v šir in v log ... ...

Ni treba, da sem morska pena, da se predajam morju......
ni treba, da sem ptica, da lahko letim......
ni treba, da sem končna točka na obzor...

Kakor povoščeni čevlji
se je v oddaljeni temi zasvetil tvoj nasmeh…
Iskala sem uteho v tvojih očeh,
in krokodil...

Usklajena,
Preveč prekleto usklajena.
Harmonija.
Po petdesetih letih še vedno vonj nečesa izginulega,
V hipu osamljenega, <...

nekaj me rahlo poboža po jeziku
dotakne se strun mojega neba
da začnem nezavedno tkati
te uvele klobčiče črk vsakdana v
nedotra...

Prisluškujem
nevidnim mejam,
izmikam se
oprijemajočim pastem
znotraj tujih zidov
zvezanih, rok, čakam....
prideš, odi...

Bil je visok kakšen meter in pol.
Nosil je oranžen jopič.
Lizal je liziko,
Medtem ko je čakal na avtobusni postaji.

&...

Oh, kako lepo je
sedeti v parku,
ko se vetrič
poigrava z mojimi
lasmi.

Samevam v nelagodju prisiljenih in lažnih nasmehov,
čakam, da izginejo preraščeni vzorci za zlo izmišljenih grehov.
Kdo je ta, ki pravil ...