|
Od Amadeus
|
|
Ne znam opisati barve, ki vabljivo žari pred menoj.
Sedim tam na sredini zelenice. Novorojene zelene barve.
V objemu rumenih cvetov. To je sončevo polje. Gotovo.
Sezujem si grde in prestare čevlje. In svoj prehojeni pečat.
Vem, lahko bi si kupila nove. To bi vsak rekel.
Ampak, saj sem še vedno obuta. Sedaj bosa.
Zelenica in jaz. Poleg mene zgodovina. Moja. Počutim se sama, torej verjetno to tudi sem. Sama.
Si rečem. Na sredini zelenice. Se osvobajam.
Kaj mi bo obleka. Drevo za mano je golo. Pa že dolgo živi!
Iz sebe odženem sleherno blago. Ki ni del mene. Tujčevo.
Dišim. Dišim po koži. Kot trava po zelenkosti. Po njej.
Vsaj tako se mi zdi. Jaz. Zelenica. In tujci. Poleg mene. Trava me objema in me žametno ozelenjuje.
Boža me, ko v njej ležim le z lastnim telesom.
Brez tujcev. Brez umetnih vlaken. Jaz in zelenica.
Hladno me segreva in me obnoruje. Stran!
Vsi vi okoli mene v betonskih stolpih!
Jaz in zelenica. Tiste barve, ki ne obstaja. Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)
|
