Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Stojim v tunelu in iščem pot ven. Daleč stran vidim svetlobo, svetlobo, ki pomeni svobodo. S svojimi močmi sem že čisto na koncu, a vseeno skušam premakniti svoje noge. Vsak premik pomeni en korak bližje svobodi. Moj cilj se mi zdi tako oddaljen,
da nisem prepričana, če mi bo uspelo. Počasi se premikam, delam korak za korakom. Vedno bližje sem svetlobi, vedno bližje svobodi, vedno bližje duševni prostosti. Kar naenkrat nog ne morem več premakniti, ne vem kaj mi je. Ne morem se premakniti... V temi sta se prikazali dve močni luči, ki sta me oslepili. Slišim sopihanje vlaka in šele takrat se zavem, da gre proti meni in da bo kmalu pri meni, a jaz se še vedno ne morem premakniti. Že je prišel in s sabo odpeljal mene, nekam kjer je boljši svet. Vse to je bil samo privid, jaz sem še vedno v temnem tunelu in čakam na nekoga, ki mi bo pokazal izhod.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
