| Napisal/a aude, v sobota, 09. apr. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
če kdaj pomisliš, da zvezde svetijo le zate,
in vsako drevo sleherno pomlad ozeleni,
ko roža cvet za cvetom v sončno jutro vstane,
z neba svetleče sonce pticam glas povrne,
da veselo brezno sanj na dan zapojejo,
ta idila brez primere večne nosi ključ,
ki odpre vsa temna vrata in nažene srd,
s postaj krivične zmote dano srečo,
in smeh podari na usta še tako nesrečna,
ker še ko sonce zadnji žarek pošlje v mrak,
luna krasna zvezde ćez potoke razprostira,
upanje v srečo in nov dan odpira. po divjem kostanju diši pomlad,
od noči pregnan v svetlo jutro,
tresoč se in skriven zadnji hlad,
v zarjo brez tegob in zla odhaja,
medlo se sveti sonca oster meč,
zarezal zadnjo temo je obzorju,
in je tišina ugasnila zvok besneč,
ko podobi sivo lepe bele barve,
skrije smeh jokajočih rož v travi,
po odsevu neba plava v morju,
še vedno skriva mučen srd pogled,
ki je od želje vse premočne davi,
nemočen je lepi žarek sonca,
ko roža zlahka hrbet mu obrne
in zvezda želje v eno strne,
žarek je zbledel v noči brez konca.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
