Preobračam si besede
kot žuboreč potok,
ki ga vedno rad doživim,
ko hiti mi mimo nog.

Mnogo misli ...

potok odnaša

počasi a vztrajno
gore in misli

Večer nad kavarno.
Blodi s presahlo glavo.

Kakor ogromen siveč golob pod mizo,
opreza za zadnjo dnevno luščino.

si hodil že po takšni čudni poti?
si bil že kaplja dežna v suši, žarek v samoti?
in legel v utrip, ki je le sluten in...

V brezlučje, na temno stran, me vlečejo nocoj…
Tvoje roke… Palpatinovi kremplji…

A v tej temini, s strastjo zagna...

SEDANJOST NI NIČ DRUGEGA
KOT PRETEKLOST,
KI JO POŽIRA PRIHODNOST.

(Haruki Murakami, Kafka na obali
Beri dalje...

O ponižnosti so mati nas učil
kako naj zemeljsko težino nosimo,
upognjene so tudi naše misli,
zravnati kot da se ne moremo. ...

Ne moreš, pa hočeš? Boli te in jočeš?
Ne veš, kdo si, kje si, preveč je vsega?
Še čutiš, pogrešeš in sama si, čakaš?...

Sem ti že rekla
da je lepo
če mi rečeš
ljubica