Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Spet sem bolečino, žalost, tega večera v pesmi pretopila, izlila, vsaj za trenutek lažje mi je.
In znova, spet, si težo življenja, žalost preteklosti, obup sedanjosti, rdečino jutra na grbo nalagam. Pa greva soncu naproti. Ne tako kot si želiš ti, ne po zmeljevidu, ki si ga narisal ti, opisala jaz. O ne, po svoje, za srcem grem, po sredi, na levi in desni, skupaj gremo, potujemo. Skozi življenje gremo. Vsak svoje življenje živi. Ti svoje, mi svoje, on svoje. Samo, da živimo! Sreča, da ne umiramo več.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
