| Napisal/a enasm, v sobota, 02. apr. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Spet sem bolečino,
žalost,
tega večera v pesmi pretopila,
izlila,
vsaj za trenutek lažje mi je.
In znova, spet,
si težo življenja,
žalost preteklosti,
obup sedanjosti,
rdečino jutra na grbo nalagam.
Pa greva soncu naproti.
Ne tako kot si želiš ti,
ne po zmeljevidu,
ki si ga narisal ti,
opisala jaz.
O ne,
po svoje,
za srcem grem,
po sredi,
na levi in desni,
skupaj gremo,
potujemo.
Skozi življenje gremo.
Vsak svoje življenje živi.
Ti svoje,
mi svoje,
on svoje.
Samo, da živimo!
Sreča,
da ne umiramo več.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
