|
Veter, tako nežen in božajoč,
se prelevi v burjo, naglo in sunkovito,
ki prevrača pred seboj vse kar pride ji naproti.
In končno, naseli se v mojo glavo. Burja.
Burja premetava moje misli,
mnoge odpihne daleč stran.
Vse zameša, vso me zmeša. Kaj je res in kaj spet ne?
Kaj je bilo včeraj, kaj danes je?
Kaj sem si vedno želela,
kaj sem sploh hotela?
Kam so leta vsa zdrvela?
Sem si res vse to želela? Kje so vse tiste stvari,
ki nekoč sem jih tako rada imela...
Kje je nasmeh, kje so solze,
kje bolečina in kje pretekla je sreča? Kot kamen sem... Ne, kot skala.
Ki se burja muči z njo,
a ona tam ostaja. Zapečatena. Čeprav pomešala je vse stvari
in mnogo njih za vedno izgubila.
Jaz sem tam, kot skala,
ki želi si po sebi novega maha,
da ozelenel in ogrel
bi ravno površino,
ki zaradi burje spet prosta je
in želnja novega življenja.
A prazna.
Ta pretres v moji glavi,
razmnožil je na mojih krilih
spet toliko belih in mehkih peres.
Gostota njih bo spet mi dovolila,
da daleč daleč varno poletim. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)
|
