Tako si moj,
a več kot jaz;
kot nek opoj,
ki ga vzel je čas.

....prstijo v toplenje
pregrad,
iščejo v želenje
imeti rad,
srkajo v drhtenje
odmevov dajanja,
....razprejo se.... Beri dalje...

Iskal sem smiselnost življenja
v puščobnosti ljudi,
a spoznal nisem nikogar
le delo, strese in skrbi.

Razmišlja...

Poznam te
po številu črk,
ki so jih
položili vame
in silijo
na jezik
kot besede.

Beri dalje...

Naj ugasne svetloba zvezd.
Naj uvene najlepša roža.
Naj strohni mi moj obraz.
Naj le še tišina me obkroža.

V zvoku, ki nas je rodil,
smo se vzpenjali
nad strehe nebotičnikov,
da bi ujeli deviški smeh
oblačnih častilcev. Beri dalje...

Kot nagnusna bolečina se dviguje njegova strast do bolanega življenja
in prekletstvo trpljenja je v razbiti duši le še prah.<...

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do koreni...

Trganje resničnosti,
ko se nebo cedi v valovih
na moje nezaščitene lase
v mojo nezaščiteno notranjost

Jemljem se kot
Ponaredek
Ampak ker dvomim
V pristnost
Vsega sveta
To še ni najhuje