Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Strahovi v moji glavi so mi zadali zadnji udarec, ujeli so moje najbridkejše spomine. Na meji pogube poskušam prečkati cesto, rad bi prišel tja, kjer ne bom videl razpadati samega sebe.
Kot jesen mine, njihov čut izpije še moj zadnji prazen kozarec. Ujet pod zemljo, nešteto luči mi žge obraz. Podzemni veter jih premetava iz stene v steno, skozi neskončne, neprespane noči. za vedno buden ležim tresoč in izčrpan.
Le prosim nekoga na j pritisne na stikalo in ugasne luči!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
