Izginotje obraza sreče,
hrepeneča pot razuma,
dejanje je le ideja,
ki ne najde mi poguma.

Mes nomades
se promènent  dans mon corps,
des fois lentement,
parfois en courant.

Prelivava nasmeh v žalost,
strast v plahost,
želje v hrepenenje,
ljubezen v srce,
razlivava nežne misl...

Ko se ozreta na zahod
vidita v meglici sivine,
Pohorja planine,
tam dom je moj.

Vpijam se v trenutek samote,
rdeče oči in nerazpoznavne kretnje
besede počasi izgorevajo
pepelnate linije nepomenske
Beri dalje...

Ko tiho objeta leživa,
veva, da oba ljubiva
nekoga, ki naju ne ljubi...

Upam
radostno tam
šviga po strmini,
kača ona zvita, ostra kot
igla.

Pretresla jo je moč sinjine,
preplavila ji je telo,
ko sonce se je rano vzpelo
v skladu z notranjo željo. Beri dalje...

Umrl bi brez sanj o tebi,
umrl bi že zdavnaj
brez tvojega dotika, ki ga ni.

Le up preteklosti  je gnal življenje<...

Bila je noč in težek dan
Se je kot mastna in lepljiva tvar
Plazil za menoj ko na Borisa me spomnil je detajl
&S...