|
Hlastno jemljem, kar mi barve dajejo v zameno,
poskušam ujeti njihovo igrivost,
a kaj, ko vedno znova se zaplete,
ko poiskusim jih le malo razumeti.
Predolgo že je tisto čudno vreme v meni,
da bi skozi pesmi plavala naproti-tam, kjer večnost se nikoli ne konča.
Tam, za tisto sončno stezo, tam je v skalo izpisano ime,
ki bo večno tam ostalo, ko rojeno bo že nekaj novih zvezd. Jaz in ti in vsi, ki danes se rode,spraševali bodo tujce,
kje je to prebodeno srce!? In nove zgodbe bodo se rodile,in vsi, ki bode jih živeli,
rekli bodo:"to je tista zgodba izpred davnih tisoč let!"
In ne bodo se motili, le nekaj let bo vmes, ko se bodo obrnili
-in spoznali, DA v tej zgodbi ni določenih oseb. To sem jaz in to si ti, to sta zemlja in nebo,in to so zvezde in morja,
noč in dan in vse kar mine! Vse se vrne, vse obrne-----in mnogo začrtanih poti izjalovi se svojim dušam,
globoke brazde na obrazu puščajo sledi,kot meč globoko se zarijejo v telo,
nevihtam v bran postavljajo,ga s srdom ven izvabljajo-pa ne vidijo,
da vse poti so že znane in odkrite------duh časa njih razjedel je razum. Živo srebro nam vsakič kaže,kako ga ni mogoče kar tako ujeti,zato,
POSKUŠAJ RAZUMETI! Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)
|
