|
Od Dark Angel
|
|
Iz ust veje ti vihar,
iz oči blisk in grom ti sika,
rezko, boleče,
pregrize trenutek nežnosti.
Besede, kot žvepleni dež,
talijo pod sabo vse kar obstaja,
življenje v prah se spreminja,
trpljenje obliko stvarnosti dobiva.
Solze več ne božajo srce,
težke kot kamen,
udarjajo vanj, da bi ga zlomile,
kot koščki stekla razsuje se po tleh,
pušča brazde in rane na podplatih.
Okronal si me z jekleno žico,
vtisnil žgeč si mi pečat,
brezčasnost teče mi po žilah,
v duši ustvarja neznosem mi pritisk.
Odslej sem gluha in nema.....
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
