Soba polna krvi
v glavi se ti vrti
a smrti ni.
Ni več poti
a moraš oditi.

Grožnja smrti vrti moj mali svet,
v temo odet, od mesenih pasti zadet...
Čemu ves ta med z vsemi kranceljni vred?

Čutim dežne kaplje,

ki mi polzijo po obrazu!

Komaj čakam da si tu,
čakam tebe in sijaj,
čakam čakam vekomaj.

...

Morda jutri,
ko zopet slišim tvoj glas,
bo drugače.
Mogoče jutri,
ko zopet bom žejna besed,
bo lažje.

Nikoli nisem verjela,
da se lahko uresničijo sanje,
nikoli nisem vedela,
da zares verjamem vanje.

V parku na klopi sedim,
premišljujem in kadim,
nikjer nikogar ni,
le v mojih mislih še nekdo živi.

Beri dalje...