Ko se mrak trepetaje potaplja v temo,
začutim narobe.
Odprejo se vrata v obrnjeno srce.
Ni obzorja, ni smerokaza, ni prav. Beri dalje...

Spomnim se te deklič.
Vsake tolko zaideš, ti,
v moje misli, sladke preteklosti.

Kdo bi rekel, da si moj...

Za mizo sama sedim,
kadim.
Plamen svečke osvetljuje
moj obraz.
Moje misli vsepovsod,
pa vendar ...

Rosijo mi misli po glavi,
po žlebu očesa se zlivajo,
kot slap usode padajo.
Stojim v razburkanem mrtvem morju.

Nekoč mogočen, zadj pozabljen,
zaraščen grob, jim je v sramoto,
kjer prednikom poslednji dom,
strašljiv ogled, ...

...

Slika življenja
je abstraktna umetnost
naše usode.

V zimsko noč se slišalo bo spet rožljanje,
verig morda, ki parkelj jih prenaša,
ki otrokom strah poraja, rad nagaja, Beri dalje...

Grem proti nič?
Ekspozicija. Blodnja.
Dih. Noč.
Vidim. Luč.