Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Znova si zrušil me! Znova padla sem! Znova zmrznila sem. Mogoče še kaj življenja v korenini je, upanje pod snegom ostaja?
Kdaj boš končal? Res me moraš sovražiti, da tako počasi, košček za koščom trgaš moje srce, z njim mene... Ubij me že, prekleto. Nihče ne bo vedel da si bil ti! Samo dokončaj, ne delaj invalida, ki bi samo vegetrial. Pa naj bo moja kri gnoj, na katerem zrastejo najlepše rožice. Pomirjeno bo tvoje srce, v miru boš lahko živel, se življenja veseli, ga užival, kot da vsak dan zadnji je... Mogoče se kdaj spomnil boš, svečko prižgal, ob spomeniku, na grobu mojem. Ampak, samo če želiš. Se takrat oglasi tvoja vest?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
