|
Lastno mrtvo morje (za življenje) |
|
|
|
Od Amadeus
|
|
Vržem se v noč,
zavržem svoje misli.
Roke mi po solzal dišijo.
Sedaj, v noči, mi smrdijo.
Ta vonj po potokih slane vode,
ki speljane so bile v mrtve rokave,
da morja nikoli niso dosegle.
V nič bile so dane.
V noči si s črnim šalom zvežem oči,
bojim se, da me skoraj polna luna ne preslepi.
Potoke mrtvim rokavom rek prepuščam.
Mogoče pa le bodo podarjene nečesu!
Življenju mogoče.
Se bodo že srne in druge žejne živali
ob njih končno naužile hranljivih se snovi.
Toliko vsega je v tej bistri vodi skrito!
Toliko vode, toliko soli.
Toliko življenjsko pomembne snovi!
Svoje lastno morje bi lahko ponudila
vsem turistično lačnim ljudem.
Da sperejo si vso umazanijo s teles.
Ampak ne bom.
Tam naj se zlivajo v sebe s seboj,
bo že kdo našel kaj dobrega v njej,
tej bistri tekočini moje duše.
Ali pa ne. Bo pač izhlapela.
Komu mar.
Pomembno je, da je več ni v meni.
In da v noči s črnim šalom
ne puščam več iz oči.
Bilo je že neznosno. Pijte, pijte in se naužijte!
Naj bo moja nesreča vaša sreča!
Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)
|
