Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor)

Suženj misli Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Moj mali svet, v sobota, 05. maj 12
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Kot nagnusna bolečina se dviguje njegova strast do bolanega življenja
in prekletstvo trpljenja je v razbiti duši le še prah.
Ve, da smrt prelepa ni njegova bilka odrešilna.
Sedaj pozablja na črno preteklost in prihodnost priložnosti ignorira.
Živi v prečudovitem trenutku. Zahaja tja kjer ne misli, da ne znori.
Tako odide v svet, kjer ni krute realnosti, kjer lahko živi in lebdi nad odrom tega sveta
in igra po svojem scenariju.

Vse kar mu je življenje lepega prineslo je spomin na dotik ljubezni
zaradi katerega je premočno vztrepetalo njegovo srce in ubilo razum
in tako še misli okužilo s to boleznijo.
A ko je vonj po dotiku izpuhtel je upanje odvrgel globoko v črno votlino
svoje duše, ki jo je sam izkopal.
Vanjo je položil še srečo, da jo nikoli več ne vidi, ker ve, da vladarica je trpljenja.
Tako sreča zanj postala je prekletstvo življenja,
ki jo ljubezen v njem nikoli ni hotela videti.

Sedaj mu večnost trenutka popestri človek, ki upa namesto njega
in ki živi v brezskrbnosti. Sedaj z zanimanjem spremlja svet
v katerem se razdaja za druge in pozablja na sebe.
V druge misli ne vstopa, jih le skuša razumeti
in privabiti rdečo barvo na modre ustnice obupa.
Tako lahko diha na dnu samotnega oceana
in negibno ždi, ne da bi bil kdo okraden.
Ostaja le suženj prekletsva lastnih misli, dejanj in istega sla.
Na dnu ostaja neviden za svet.
Tako ga nihče ne vidi, kaj šele, da bi ga poskušal dvigniti
na razburkano gladino in celo odvleči nazaj na obalo iskanja priložnosti.

V igri sveta išče svojo si popolnost.
To je njegovo edino upanje pa čeprav ve,
da je popolnost let s polomljenimi krili proti nebu.
Čuti, da je nekje lepota, kakor tudi ptica, ki hodi, čutiš, da ima krila.

Nikoli ni jokal zaradi bolečine, nikoli kadar je videl smrt.
Še vedno pa se mu žalost iz oči izlije, ko občuti krivico, ker le tega ne razume.

Verjel je vedno v neskončnost, v to, da se njegova duša vrne in poišče neko otipljivo bitje
s katerim sta eno. Minljivost tega sveta ga nikoli ni zanimala.
Hrepenel je le po svobodni duši, ki ni odvisna od neobvladljivega časa
in zastrašujočega prostora. Želel je, da bi njegova duša postala enkrat svobodna.

Njgove zadnje besede so bile nekaj o večnosti in brezmejni svobodi.
Ko jih je izrekel se je prvič od srca nasmejal.
Prvič je začutil lepoto sreče, ki jo je le malokrat sanjal.
Zrastla so mu krila, da lahko leti proti neskončnosti.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo
Še nimate računa? Ustvari račun

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo