Solze tečejo same po obrazu,
same, same, drsijo in polzijo,
neustavljivo vroče drhtijo,
neslišno drsijo po licu, vratu.

Srčno
zavzeto skritost
v nepredušno brezšumje prekriva...

Kam, v bedenje, le kam,
s togo zastrtimi...

Sladka deklica, še mirno spiš,
zbudi se, odpri zaspane oči,
počasi se zdrami, a potiho,
da ne prebudiš še sonca...

Noč se utaplja v začinjeni vodi,
slani, preslani, skeleči.
Moja popkovina ne najde poti domov.
Prerežem jo. In grem. Svobodno.
Beri dalje...

Verjela ti bom
besedo, nasmeh,
resnico, laž,
nič ne bo bolelo
in ne bom tekla nikamor,
stradala bom pamet
s srčkanimi...

V rdeči zarji zahaja
sonce za obzorje...
Nebo zajema črnomodra jasnina,
ki počasi golta temne oblake
ter srka svetlobo vase. Beri dalje...

Ali vem svojo misel razbrati stoje?
Je li čudno ne čutiti s tvojim nebom?
Zadane bol tvoj kot spomin nekoč, nekje..
Še nasle...

molčim v molčečnosti-
sanjala bi sonca,
rezala rane,
jokala jutra

Ali jo vidiš? Ali jo slišiš? Ali veš kaj zgodi se, ko napade ti srce?.......

Tokrat je bilo dodano le to, da tisto, kar služi svojemu namenu, naj služi temu le jutri in naj nas danes pusti na miru!!
 
To vpošteva...