Tiho tiho vame vrže kamen.
Zadene me in kamen
se zarase z materijo moje biti,
zlije se s krvjo in mesom.
Postane jaz, a jaz ne on.

Ne sprejmem kamna
kot del mojega telesa,
kot del moje krvi.
Vem, da je mrvo tkivo,
hladno, trdo,
ki izdaja se s krvjo za živo.

Zakaj bi kamen kužil me,
zakaj bi kradel prostor?

Nočem kamna,
hočem kos mesa.
Ne razpadajočega
in ne gnijočega.
Hočem svežega in
živega. Utripajočega.
V mojem ritmu.

Razparam kožo
in z roko prodrem vanjo.
Tako pod površino je ležal,
da ni bilo težav.
Izvlečem kamen
in zalučam ga nazaj.
Naj zadene skalo!

Spet prostor je sedaj
za živo tkivo.
Nekaj kar ne bo mrtvilo,
ampak poživilo.

Hočem krvaveče meso,
ki bije življenje,
nočem kamna,
umazanega s krvjo,
ki mori življenje.

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---