Skribent, pesnikun in rimar
se zbrali so v hiši poezije.
Si vsi želeč le skupne kohezije;
zapoje najprej vsem pesmar.

Si kdaj videl?
Si kdaj resnično videl?
Skozi odsev tvojega pogleda,
skozi razgretost tvoje kože,
skozi odmev tvoj...

Sad tako želim okusiti mržnju
i radovati se svakoj teškoj riječi
koja iz mene bježi na slobodu,
pa snažn...

Ne le to noč,
vsako noč,
mi nje slika,
zaspati ne pusti.

Hvala,
da si,
da vsak dan,
se z mano trudiš,
živeti me učiš.

Kaj, učiš?! Beri dalje...

Prek širne ravnice, prekmurskih livad,
Štorklje letijo, okras rosnih trat,
Prisluhnil sem vetru goričk...

S prsti se sprahajaš
Dvanajst rdečih ustnic
In nerazumljive besede,

V noči polni zvezd žarečih
začutil mehkobo njenih sem dlani,
delovale so čarobno kot vesolje,
ki živi iz sebe v svoji večnos...

Vsaj z eno samo kretnjo
naj nakažem,
da zmorem tudi jaz
napraviti današnji dan
vsaj za spoznanje

Jaz,
poln mladostne moči
stojim pred tabo,
starec.

Jaz,
s svetom pod nogami
in z vzvišenos...