Najbolj strašna je milina, kjer smrti dah, se v tujo srečo izliva, kot rosa nežna nje lepota, v sebi obraz morilca skriva.

K sebi me vabi pesem, tiha, daljna in samotna,
vabi kot vonj vijolic izpod svežih, zelenih listov
na obronkih, ki jih redko obsije pomlad...

Zasačim se ob mišljenju,
ki več ni tema moje glave,
ki blodnja je preteklosti
in grozo doživim.


...

Nič ne pomaga,
ti mi mislim ne daš miru!
Tebi zavest pesmi poje,
upiram se le brez učinka.
Brez u...

Na zemlji nad peklom pod vodó
Bo gnal Sizif skalo še vedno
Ko mene ne tebe več ne bo

Kje se rodi in kje zamre,
Zakaj se poraja in čemu odhaja
Je ena sama? In je ta edina prava?
Okus njen je slada...

Tvoje besede se sprehajajo
po jutranji rosi,
ki se je čez noč naredila
na moji dlani.

...

Sedis na stolu,z obrazom obrnjen proti meni,
v soju zatemnjene si luci.Proti meni tvoja pesem
zdaj doni.V oceh je upanje in radost,da spo...

Potrta sem,
v sebi strta.
Sto koščkov
razletenih
in jaz vmes,
na razbeljenih
kolenih.

Brezsmiselno.

Čuteče govoričenje,
odsevi modrine na nebu,
izpuščene sanje v stavkih,
nerazmišl...