| Napisal/a tomm, v ponedeljek, 13. dec. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ne bom se zadržal na takšnem obrežju
kjer mimo njega valovi hite,
rajši posedam ob mirnem jezeru,
razmišljajoč o usodah, ki z nami žive.
Kaj je usoda, pogled lepe žene,
katere fatalnosti se ne bojiš
ali še hujše bistrino gladine,
ki vabi te vase, ker nje ne dobiš.
Sami odmerki premočnih čustev
se v samoti raznih obal,
zgrinjajo v srca kot črni oblaki
in tudi lepote, ki jih da morski žal.
Presrečen razmišljam o svoji usodi
s katero sem vezan kot večni par,
rojevam besede ob mesečini,
ljubeznivo jih nudim, ženi v dar.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
