Stopinje, ki pustila si jih v meni,
čas ne briše.

Ob tvoji podobi še njen glas zamira,
odmeva tiše.

Ti si veter,
sonce, dih;
moja želja,
moj prepih...

Zaspiva v morski travi
v plitvini modrih misli preminulih mislecev
božajoče bova dihala
gladila gladino neba
gradila...

Le kam naj skrijem sonce,
ki name sedaj sije,
ki oblake topi in dež suši?

Čisto enostavno
lahko
pozabim na
nekdanja opravila
mojega življenja.
Mojega.

Sedaj, ko pogledam te prazne sobe,
vidim samo jezne slike,
obraze ponižane.

Nikogar ni, ki bi kaj rekel,
nikogar ni, ki bi...

Postoj,
ne hiti v daljavo,
ostani še malo,
da veselila se boš
družbe moje.

Čemu naj morje bi napisal stihov
o neki Lavri, ktero sem bil snubil
za tistim šankam, kjer marskter že zgubil
j...

Enkrat, ko ne bo več jutri,
ko zaplujem v brezkončno noč,
vse nove zore in naslednja jutra
bodo mimo mene šli.