Pobožaj to mogočno preprogo videnega.
V zmernosti jo neguj, občuduj, tiho stoj.
V odhajanju je delček vračanja.

Prazno mravljišče.
Smrt civilizacije
gozda ne zmoti.

Življenje-trdo, kakor kamen.
Ljubezen-že dolgo ne gori več nje plamen.
Sreča-skrita tam nekje ždi.
Človek-ne najde in ne išče smi...

I was watching Qi,
with Stephen Fry.
And it occurred to me,
what I want to be.

Porcelanasta punčka na klavirju leži,
v njo duh ženske se naseli.
Roke trde so in zakrnele,
a življenje ovije njene členke bele.
Beri dalje...

Trakovi padajo na cesto,
rišejo kaplje krvi.
Med veje borovcev naselila
se je žalost,
solzavo kroz njih veterc...

Ščurki imetja,
prevara stoletja,
opaži so v lesu,
golota v telesu,
molk, ki odzvanja
ostanek dejanja,
tik pod gladino...

V globini, tam nekje pri dnu
išče te nekdo.
Tam kjer luna, tam kjer zvezde
našel te ne bo.

Širi se kamen
pred stekleno palačo.
Sključen natančnež
na oteklih kolenih
tlakuje dragim čevljem.

Me južno sonce je zganilo
primaknil sem se njej ob bok
je bedra temna razmaknila
prodrli žarki so povsod.