|
Od Lara
|
|
V trdnem objemu lenobne vdaje
v navidezno nespremenljivo usodo,
ležim v naročju obupa in grobo
zatiram sleherno možnost vstaje.
V pereči tišini požiram besede,
požigam mostove, ki vodijo iz mene,
izganjam svetlobo, oklepam se teme ,
zaklepam v ujetništvo lastne se bede. Raztrgana od boja, ki ne da mi živeti,
med mojim ponosom in željo verjeti,
spoznati brezmejnost, ki zmore odvzeti vse bolečine tej duši prekleti.
Je mar res potrebno pasti do dna,
da človek zmore priznati Boga? Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
