Vso noč sem izganjal duhove.

Tiste s smehom v papirnati vrečki,
tiste s protezo v modrem lončku...

Vsakega od nas išče, lovi,
Pa saj ima več imen Matilda...
Sprva je njen lov dolgotrajen,
je lahko dolg desetle...

Si se zavlekel med tiste
ravnice,
uhojen in kosmat je bil
plašč.
Razprostrl si kričeča
krila,

Gledam tvojo sliko,
gledam tvoje oči,
telo si ljubezni želi
srce po ljubezni hrepeni
ne vode, ne zraka,
ne pesem belih pti...

Od rojstva naprej si dušo umivam, 
jo čistim z mišljenjem in ukom vsak dan... 
S svojo voljo pot si utiram,...

Drsim po tvoji koži,
kot kaplja po šipi polzi,
v sebi čutim nežno drhtenje,
ki hoče na plan,
sili in sili,
noče ostati uje...

Znas da sam te voleodugo
voleo dugo za jedan dan.

Ti si ti,
kljubovaljna zobu časa,
smer znana ti je naša,
lučka upanja, ki ne ugaša.

Kaj če bi človek pozabo živet,
da končno bi sonce posijalo v svet,
kr zdaj v črnini zgubiš veselje,
pol ...

vse moje
je na tem papirju
živi...
diha...
s polnimi pljuči
se smeji
zaradi tebe