Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Samo dotik ljubezni
bo dovolj, da vstanem s kolen,
ko gledam te v rokah smrti, mama.
Za teboj bi šla,
a čutim, da sem zadolžena za najine dotike,
da jih zložim v album.
Vstopim v sobo s prižganim snopom
dotikov na končičih srca, besed, roženice, brbončic,
ličnicah.
Z lončnico raztapljam bolečino in nama neznani strah.
Zaprepadeni se srečava na dotikališču,
ko bolezen zamahne s šlajerjem brezčutnosti.
S prstom nama kaže v črte in v krivulje, kislega in sladkega.
Nočem, da izveš, da se počutim kot nedotika,
ki so jo presadili v žalost.
S solzami pacam črke in ljubezen jih ponovno piše.
Odpirala bom album skromnosti, vere, upanja,
ljubezni do dela, bližnjega, živali, narave
in se te dotikala.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
